Nekje po desetem letu starosti, ko ravno malce odrastemo, se že pojavijo vprašanja: Kaj bi postal/-a v življenju? Kateri poklic bi opravljal/-a? Na katero srednjo šolo se boš vpisal/-a? Kateri hobi si boš izbral/-a? Nato se pričnejo vprašanja stopnjevati z vedno večjimi pritiski (zaradi pričakovanj naše okolice): Na kateri faks boš šel/šla? Kdaj boš pričel/-a delati? Boš lahko delal/-a tisto, za kar si se izobraževal/-a? Boš lahko delal/-a tisto, kar ti je všeč? Kdaj boš dobil/-a partnerja/-ko? Kdaj se bosta poročila? Kdaj boš imel/-a otroke? Itd.
Tako nas bombardirajo vprašanja z vseh strani in nas vlečejo v sistem sodobnega časa in nato se mogoče nekje pri 30., 40., 50. letu »zbudimo« in se vprašamo, ali so nas vsa ta vprašanja vodila po poti moje duše, mojih želja, mojega notranjega glasu. Ali so me vodila v sistem oziroma že nekakšen »blueprint« plan, kako bi moral vsak po trenutnih standardih/okvirih preživeti svoje življenje?
Pomembni vprašanji, ki si jih lahko zastavite ne glede na to, v katerem obdobju življenja ste: Kaj počnem že celo svoje življenje? In še pomembneje: Zakaj to počnem? Ob tem izključite vse zunanje klasične (dejavnike) odgovore in prisluhnite tistemu tihemu glasu v sebi, ki je glas vaše duše. Mogoče vam bo prišepnil, da ste čisto srečni in na pravi poti, mogoče pa, da ne greste v pravo smer ali pa ste (mogoče) zaspali, se vrtite v rutini in bo treba nekaj spremeniti, da boste sledili srcu in tako nehali loviti srečo, ki se vam vseskozi izmika iz rok.
Poglejmo sistem, v katerem živimo. V kaj nas žene? Opraviti določeno šolanje oziroma opraviti čim več, se čim bolj izobraziti, se zaposliti, čim več delati. Zakaj? Zato, da bomo boljši od drugih in bomo imeli boljši položaj v družbi in s tem bolj lagodno življenje. S tega stališča nas sistem že tak, kot je, žene v tekmovalnost med seboj, kdo bo boljši, kdo bo uspešnejši, kdo bo prvi …
Na tem mestu se lahko vprašamo, kaj je uspeh. Kaj je merilo: biti pameten, izobražen? Kaj pomeni biti dober, odličen, najboljši? Kaj je glavna sestavina teh naštetih izrazov, ki jih pripisujemo določenim ljudem? Vsi ti ljudje za te nazive potrebujejo samo eno stvar: nekoga ali pa skupino ljudi, ki ni uspešna, ki ni pametna, ki ni izobražena, ki jim gre po določenih merilih slabo … brez njih uspeh posameznika ne obstaja.
Preberimo to še enkrat in pomislimo, kaj je v tem sistemu cena za uspeh nekoga. Cena je enostavno neuspeh nekoga drugega. Vse to bi lahko imenovali čisto zgrešeno definicijo uspeha in moči, iz katere se napaja človeški ego, ki hrepeni po nadvladi, čeprav se velikokrat tega niti ne zavedamo. Najbolj pride to do izraza, ko pogledamo vse grozote, ki jih je sposoben narediti človek. Zakaj? Ker hoče nadvladati druge in (po teoriji sistema) biti na ta način uspešen.
Sedaj se vprašajmo, kaj pa je potem pravi uspeh. Edina definicija uspeha ali neuspeha, ki je sestavljena na podlagi ljubezni, je, ko si postavimo poleg sebe en dan, en mesec, eno leto ali pa pet let mlajšo različico samega sebe in se vprašamo: kdo je boljši?
O tem lahko sami razmislite, kaj vse bi se spremenilo, če bi v našem sistemu na tak način spremenili samo definicijo uspeha in pričeli naše najmlajše učiti uspešnosti na ta način. Po kateri poti torej? Po poti srca in s primerjanjem svojega jaza iz preteklosti s sedanjim.